Kadar ne moremo spremeniti misli ali dogodkov, si lahko pomagamo tako, da jih pogledamo v novem kontekstu in tako spremenimo okvir razmišljanja. Ta postopek imenujemo reframing ali preokvirjanje.

Ko se torej izogibamo neke situacije, ker se bojimo, da nam ne bo uspelo, zadeva še zdaleč ni brezupna. Prvi korak je, da prosto razmišljamo, kaj bi vse lahko šlo narobe. Ob tem ponavadi začutimo nelagodje, zato najprej sprostimo telo in podaljšamo izdih, da malo razbremenimo stresni odgovor in omogočimo možganom, da razmislijo, česa se pravzaprav bojimo. ÄŒe smo preveč zakrčeni, se namreč najpogosteje vrtimo okoli ene same misli in ne pridemo nikamor. Ko tako pogledamo, zakaj nam je hudo in katerega groznega izida se bojimo, lahko začnemo s preverjanjem okvira našega razmišljanja. Preverimo, kaj nam ni OK ter ali obstaja kakšno drugo mnenje o tem in kakšen drug izhod iz situacije.

Jaz sem se na primer bala potovati z ladjo, kadar so bili veliki valovi na morju, ker sem se nisem počutila varno. Tako se mi je zgodilo, da sem s svojim takrat 11-mesečnim sinom potovala čez neurje, ladja je skakala na valovih, vse je premetavalo, jaz pa sem sedela na tleh med sedeži z njim v naročju in mislila strašne misli. Bala sem se, v glavi sem si risala katastrofe, kako mi bo slabo, kako bo njemu slabo, kako se bomo prevrnili, preverjala, kje so reševalni jopiči… Oklepala sem se otroka in upala, da bo čim hitreje konec te more. Nato sem zaslišala krike veselja, dvignila pogled proti špici ladje in zagledala prijatelja, kako stoji z nogami narazen na dveh stolih, pod njim gruča otrok in vsi kričijo od veselja vsakič, ko smo zajahali val in pristali vmes pred naslednjim, da so se nam vsem dvignili želodci v grlo.

Šokirana sem opazovala dogajanje in se zavedla, da je situacija zelo podobna tisti na rollercoasterju (vlakcu smrti), kjer v vožnji sicer močno uživam. Zakaj ne bi mogla torej tudi tu?! Več kot očitno se da, saj imam celo skupino ljudi v dokaz. Prej nevarna situacija je tako postala zabavna.

Gre torej za princip, da obrnemo pomanjkljivost v prednost. Poglejmo še kakšen primer, kako lahko spremenimo pozicijo:

“Ne bo mi uspelo. Še nihče ni tega naredil.” lahko spremenimo v “Prvi bom, celotno področje mi bo na voljo. Konkurence zaenkrat sploh nimam.”

”Tako sem jezna, da me bo razneslo.” lahko spremenimo v “Jeza mi daje veliko energije in tako imam moč, da rešim situacijo.”

“Preveč me je strah, same ovire vidim.” lahko spremenimo v “Pozoren sem na vse možne izide, zato sem pripravljen na vse in me težko, kaj preseneti.”

Pri preokvirjanju gledamo na situacijo z novega zornega kota z namenom, da bi prepoznali pozitivne aspekte položaja, v katerem smo se znašli. Ultimativni zgled za takšen pristop je Viktor Frankl, ki je preživel koncentracijsko taborišÄe. Tudi ko je bival v nečloveških razmerah, je to obrnil tako, da je razmišljal, kako bo vse te situacije in doživljanje uporabil v edukativne namene in z njimi ponazoril svoje nazore. Več o njegovi teoriji si lahko preberete v kateri od njegovih knjig.

ÄŒe povzamem: vsako težavo lahko definiramo kot izziv, kot možnost napredka. Iz rutine ne zrastemo, zrastemo le, ko se nekaj novega naučimo, torej ko smo prisiljeni premostiti ovire in preseči dotedanji okvir razmišljanja. Vmes je malo neprijetno, ker se ob novih stvareh ljudje počutimo negotovi, toda končen rezultat je vreden tega napora.