V današnji družbi večkrat kritiziramo sistem v katerem živimo – šolskega, zdravstvenega, socialnega, političnega… Včasih so kritike objektivne in včasih zelo pristranske. Ali drugače povedano: včasih jih sporočamo iz pozicije odraslega, včasih iz uporniškega otroka. Kdaj je kritika sistema pubertetniško uporništvo in kdaj je to objektivno mnenje?

Za pozicijo Uporniškega otroka (UD) je seveda značilen upor proti avtoriteti – torej proti tistim, ki postavljajo pravila in določajo njihovo izvrševanje. Mišljenje v tej poziciji je infantilno, naivno, idealistično. Zanemarja se celostno sliko, lastna vloga pri tem je minimalizirana. Izvor težav se vedno išÄe zunaj posameznika, lokus zapletov je vedno zunanji.

V poziciji Odraslega (O) so vrednote in prioritete v življenju precej bolj jasne, prav tako se posameznik zaveda svoje vloge in odgovornosti v sistemu. Zaveda se hierarhije znotraj sistema in priznava vlogo avtoritete po drugi strani pa tudi prepoznava lobije, korupcijo in koristoljubne poteze.

Kdaj lahko posameznik kritizira sistem? Mora biti strokovnjak? Mora imeti izkušnjo s sistemom? Ali sploh sme javno izpostaviti določene značilnosti (dobre in slabe), če ni del sistema? Seveda sme. Ne glede na to ali je del sistema, je bil del ali pa ga je le preučil od zunaj – pomembno je, da to počne iz pozicije Odraslega.

Toda zakaj bi to počel? Kritika je vedno namenjena izboljšavi. Sistem pa vedno teži k ravnovesju. Kritika izpostavi slabosti in, če je konstruktivna, tudi rešitve – torej spremembe. Spremembe so hkrati zaželjene, saj bi situacijo izboljšale, po drugi strani pa nezaželjene, saj sistem vsaj za nekaj časa destabilizirajo. Pa ne le to: zaposleni se morajo prilagoditi na novo stanje, njihova rutina je za nekaj časa porušena. Včasih se morajo naučiti novih spretnosti ali pristopov in s tem so za vsaj nekaj časa primorani izstopiti iz svoje cone udobja. Pogosto zato spremembe zanje niso prijetne (in se jim celo upirajo), čeprav so si jih že dolgo želeli, češ da “tako ne gre več naprej!”

Kaj pa, če do sprememb nikoli ne pride? ÄŒe stanje ni dovolj slabo oz. je “še kar za zdržati”, seveda ljudje ostajajo v takšnem sistemu. Včasih poskušajo sami sprožiti spremembe, včasih čakajo, da to storijo drugi, odvisno od pozicije, znanja in energije, ki jo premorejo. Šele, ko se zgodi nekaj, kar je “kaplja čez rob”, izstopijo iz sistema in prekinejo delovno razmerje.

Kaj pa tisti, ki ostanejo? Kaj to pove o njihovi situaciji? Za začetek, da jim v sistemu ni tako slabo, da bi ga zapustili. Ali to pomeni, da se strinjajo z vsem, kar se znotraj organizacije dogaja? Najpogosteje ne, toda najdejo načine, da se temu čimvečkrat izognejo oziroma, da niso del tega.

Kakšen odnos imajo tisti, ki ostajajo v sistemu, do nekoga, ki ga je zapustil ali pa ga kritizira? Različen: nekateri se z njim strinjajo, nekateri mu lahko zavidajo, drugi privošÄijo, tretji zbirajo pogum za podobno potezo… Pogosto pa lahko začnejo igrati različne Igre. Ena od njih je “Strašno, strašno”, kjer poskušajo diskreditirati posameznika, ki je sistem zapustil: “On ni zdržal, ni se znašel, on je idealist…” ali “on je upornik, ki se ne more prilagoditi” Druga je, da diskreditirajo njegovo delo: “On je hotel nemogoče, tako se ne da delati, ni upošteval pravil…”

Zakaj bi se sploh ukvarjali z nekom, ki ni več del sistema? Zaradi psiholoških koristi, da zašÄitijo svojo pozicijo – če so se pred tem s sodelavcem strinjali o stanju, potem pa je ta aktivno posegel v dogajanje, medtem ko so sami ostali tam, bi to lahko pomenilo, da stagnirajo. ÄŒe ga diskretirajo in označijo sistem za rigiden in nespremenljiv, potem lahko upravičijo svojo neaktivnost, saj se tako ali tako ne da nič narediti. S tem definirajo normo, da so ti, ki ostanejo v redu ljudje, torej “normalni”, kritiki pa ne.

Kako torej sploh pride do spremembe? Je sistem sploh spremenljiv? Kdo lahko sproži spremembo? Spremembo lahko sprožijo različni dejavniki, toda vsi se začnejo z izražanjem odraslega mnenja – s kritiko. Z mnenjem iz odrasle pozicije, ki izpostavi šibke točke. Toda to je šele začetek – ko se enkrat zavedamo šibke točke, lahko začnemo iskati nove možnosti in lahko naredimo načrt, kako jih bomo uvedli. Zakaj imamo pri tem takšne težave? En od razlogov je zagotovo prej omenjeno prestopanje mej cone udobja. Drugi pa tudi, da kritika ni vedno dobrodošla, da je to nekaj, kar je sramotno, boleče in na sploh grozno. Žal. Ljudje kritiko dojamejo kot obtožbo, kot kazanje s prstom na krivca in ne kot priložnost za učenje, za napredek. Slabe kritike so tiste, ki so usmerjene na osebo/na posameznika in namesto na njegova dejanja. Slabe so kritike, ki so tiste, s katerimi se meri moč.

Kritika je osnovni gradnik napredka, tako kot napake. ÄŒe vse teče rutinirano in brez odstopanj, bo sistem stalno v ravnovesju in se ohranjal brez sprememb. Napake, nenavadne zahteve, zapleti in posledično spremembe so tisti, ki omogočajo razvoj. In kritika to izpostavi. Tisti, ki kritizira (če to počne pravilno), tega ne počne zato, ker hoče nekoga ponižati, temveč zato, da bi ta lahko spremenil in izboljšal svoje delo. Zato sem jaz vesela vsake kritike – pozitivne in negativne. No, o slednji je včasih težko in neprijetno razmišljati in včasih me spravi iz tira. Toda to se da premagati. Ravno s tem mi zamaje prepričanja in omogoči, da jih prevetrim in prilagodim ali pa potrdim.