Včasih terapija ne deluje. Razlogov za to je seveda več.
Lahko da gre za izbiro neprimerne smeri psihoterapije ali terapevta. Večinoma gre pa za strah ali sram. Torej za obrambne mehanizme pred spremembo.
Potem slišim izjave kot:

“Saj sem si zares želel nekaj skulirati, samo potem je izpadlo, kot da je vse povezano z mojim odnosom do očeta. Tega pa pač ne verjamem. To je tako klišejsko. Mislim… skoraj preklišejsko.”

“ÄŒakajte?! On ima problem in zdaj naj bi se JAZ spremenila?! Zakaj že?”

“Nikoli se ne bom spremenil. To je pretežko. In boli.”

“Saj sem šla na terapijo. Samo to kar je bilo tam, ni zame. Jaz ne verjamem, da to deluje.”

Najpogosteje nekdo še ni pripravljen za obdelavo določene teme. Kar je popolnoma razumljivo. Spremembe delamo takrat, ko nam je situacija dovolj slaba. ÄŒe nam še kar gre, potem ni zelo verjetno, da se bomo lotili spreminjanja. Predvsem pa če ne prepoznamo svojih varovalnih vedenj kot odvečnih in napornih, potem nas očitno še vedno varujejo pred nevarnostjo. Sicer je nevarnost le v naših glavah – tja se je zasidrala v bolj ali manj davni preteklosti. Pa vendarle.

Nekaterim ljudem se zdi preprosto odveč govoriti o stvareh, ki so se zgodile že zdavnaj – češ: “Kaj čem zdaj pogrevati stare zamere?!” Žal čas ne celi vseh ran. Nekatere samo potlači, tako da nam delajo težave, mi se pa sprašujemo, od kje te izvirajo.
In kakšno vlogo ima pri tem terapija? Kaj to sploh je in kaj lahko od nje pričakujete? Psihoterapija je namenjena temu, da bi lahko živeli v trenutku, tukaj in zdaj, zadovoljni sami s sabo in s svojimi odnosi. (definicij zdravja je sicer več – naj za to razlago služi tale malce posplošena)

Poti do odkrivanja teh potlačenih vsebin so različne in tako so različne tudi smeri psihoterapije. Pri vseh imate možnost spremeniti vzorce mišljenja in čustvovanja ter s tem tudi vedenja in komunikacije. Nekatere metode začnejo pri vedenju, ga raziskujejo, analizirajo in išÄejo vzroke zanj. Jaz uporabljam transakcijsko analizo, ki analizira komunikacijo ter me tako pripelje do potlačenih vsebin, ki jih nato razrešim z Logosintezo. Katero smer si kot klienti izberemo je odvisno od posameznika, nekaj pa tudi od težav, ki jih imamo oziroma od simptomov, ki so najbolj moteči. Ni vse za vsakogar. Pa so vsi za terapijo? Seveda ne. Najbolj terapevtski od vsega je odnos, ki ga vzpostavimo v terapiji. To je varno okolje, da spregovorimo o čimerkoli nas obremenjuje. Toda takšen varen odnos imamo laho tudi s partnerjem, prijateljem, staršem. Važno je da spregovorimo. Tišina je tu škodljiva.