Varovalna vedenja
Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne poÄutimo v redu. Kot ima dojenÄek dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej poÄnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi Äustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punÄka? Ste tihi, razumevajoÄi? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?
Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne obÄutke?
Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah razliÄnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred Äem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi boleÄino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo veÄ otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveÄ, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo veÄ ogroženi od starih situacij, Äeprav se nam vÄasih zdi tako.
Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne boleÄine in skriptne odloÄitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odloÄitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveÄ na Äustvih). Tako se lahko otrok odloÄi:
da je dober, samo Äe veliko dela
da je dober, Äe molÄi in uboga
da je dober, Äe je stalno prijazen
da na splošno ni dober Älovek
da je življene nevarno…
In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, Äe si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne poÄutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.
Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo obÄutek, da nas ne vkljuÄita v pogovor in ju oznaÄimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. ÄŒakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas? Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim obÄutkom: bomo ob tem zavijali z oÄmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi Äudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?
Lahko to poÄnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj Äakamo in koliko Äasa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam prepreÄuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se poÄutimo neprijetno?
Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. ÄŒe bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomoÄjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razoÄarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in Äakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in Äustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.
Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, Äustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih baziÄnih prepriÄanj, do svojih zakljuÄkov o svetu, do skriptnih odloÄitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poišÄemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel naÄin. VÄasih to lahko naredimo sami, veÄinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike boleÄine majhnega fantka ali male punÄke in jima pomagamo doseÄi novo odloÄitev.
Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi boleÄino iz otroštva, hkrati pa nas Ärpa in nam onemogoÄa, da bi zaživeli bolj sprošÄeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odveÄna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve boleÄine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugaÄne naÄine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi boleÄih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.
0 KOMENTAR