Umik v samoto
Poznate obÄutek, ko vas nekaj prizadane in bi najraje vse skupaj zakljuÄili in odšli stran? Se raje umaknete, kot da bi povedali, kar vam leži na duši? Ali samo poveste svoje in odidete, ker nimate energije za reševanje konfliktov? MogoÄe ta strategija v tistem trenutku res olajša stanje, toda na dolgi rok ste vedno sami s svojimi težavami. Gre za nauÄeni vzorec, ki vam je morda služil kot obramba dolgo let, zdaj pa vam verjetno povzroÄi veÄ škode kot koristi. Poglejmo, Äe res obstaja samo ta ena in edina rešitev, da se umaknete iz situacije.
Kako je sploh prišlo do tega, da nas doloÄena dejanja drugih tako zabolijo, da bi se kar odpravili stran? Govorim o situacijah, kjer zaÄutimo, da jih ne bomo mogli rešiti in nam ob tem postane tako neprijetno, da bi raje odšli. Najraje bi se umaknili in skrili, da nas ne bi bolelo, da ne bomo prizadeti, poškodovani. ObÄutek imamo, da s tistim, s katerim smo se v to zapletli, enostavno ne bomo mogli zgladiti nesporazumov. Ali še veÄ: da nas ne upošteva, da ne razume, kaj nam je pomembno, morda celo, da mu je vseeno in da nas namenoma hoÄe prizadeti. Ocenimo torej, da je bolj varno biti sam kot pa tvegati boleÄino. Ne zdržimo ranljivosti in preteÄa nevarnost nas sili v umik.
Umik je lahko fiziÄen ali psihiÄen. Lahko se umaknemo in osamimo, lahko pa ostanemo prisotni v skupini ali paru, toda emocionalno nismo tam. Zelo pogosto takšno vedenje izhaja iz zgodnjega otroštva, ko nam starši niso omogoÄili, da smo zraven njih slabe volje. Kadar smo bili jezni, cepetali in topotali, kadar smo se trmasto drli in upirali pravilom in jih nismo hoteli poslušati, so nas poslali v svojo sobo, v kot ali nas kako drugaÄe osamili. (V današnjem Äasu nekateri na ta naÄin napaÄno uporabljajo time-out metodo, ki naj bi bila namenjena umiritvi obeh vznemirjenih “strank” v sporu in ne osamitvi ali ignoriranju otroka. Ignoriranje je najhujša kazen za otroka in ne naredi niÄ dobrega temu malemu posamezniku.) Skratka, Äe smo bili nauÄeni, da smo lahko zraven v skupini, paru, družini le kadar smo mirni, zadovoljni ali kako drugaÄe nevtralni, potem se nauÄimo, da ostala – veÄinoma neprijetna – Äustva predelujemo sami. S tem smo seveda oropani dialoga in možnosti, da bi razÄistili koflikt, dosegli dogovor, kompromis, zgladili nesoglasja ali pa se vsaj strinjali, da se ne strinjamo. Oropani možnosti, da bi bili sprejeti kljub nepopolnosti. NaÄin umika je stara strategija, ki jo je izdelal otrok, da bi se zašÄitil. Niste veÄ otrok in niste veÄ nemoÄni v teh scenah. Imate dar govora, razmišljanja, odloÄanja. Lahko spremenite mnenje in lahko zašÄitite svoje meje. VeÄkrat zaporedoma, Äe tako želite. VÄasih se je res potrebno umakniti, toda zaradi principa pametnejši odneha, ne zato ker je neprijetno ostati.
Nasprotna pozicija umika je intima – pozicija, kjer smo odprti, zaupamo, smo iskreni, delimo z drugim. Intima tu pomeni Äustvena intima, ne seksualna, niti ne nujno mirna in prijetna. Intimen stik lahko predstavlja tudi jezno kreganje, ki pa prihaja iz spoštovanja in iskrenega stika s svojimi Äustvi in Äustvi drugega. S svojimi in tujimi napakami in boleÄinami. Seveda pa je intima lahko tudi lepa, nežna in prijazna. Je intenziven dogodek, kjer smo precej ranljivi. Ranljivi zato, ker tvegamo, da bomo zavrnjeni ali zasmehovani: dve posledici, ki se jih ljudje moÄno bojimo, ker sta tako boleÄi. Od tu motivacija in energija za umik. Kot vedno se rešitev skriva za boleÄino: prepustiti se moramo nevarnosti in prebroditi fantazije o morebitni zavrženosti, da lahko ostanemo v situaciji. MogoÄe bo na zaÄetku malo neprijetno, ampak prisežem, da ni smrtno nevarno in na koncu bo bolje, bo drugaÄe.
Intima je tisti del odnosa, ki ga naredi polnega in praznina nas žene stran. Intima je tudi navezanost in dovoljenje, da nekdo stopi v naš osebni prostor in lahko vpliva nanj ter s tem na nas. Kadar intime ni, tudi odnosi ne delujejo. Boste torej odprti in ranljivi ter s tem veliko pridobili ali se boste raje umaknili na varno in ostali prazni kot ste že navajeni. Kdo si upa tvegati?
0 KOMENTAR