Pa saj sem že enkrat povedala
VÄasih priÄakujemo, da nas bodo ljudje na prvo upoštevali in Äe temu ni tako, se užaljeni odmaknemo od situacije. Seveda poslediÄno naši cilji niso izpolnjeni in ostanemo sami z neprijetnimi Äustvi izloÄenosti, neupoštevanosti, tudi jeze in razoÄaranja. Ali obstaja kakšen drugaÄen izhod iz tega?
Torej gre za situacije, kjer bi želeli, da se nekaj zgodi in zato nekaj predlagamo oziroma naredimo en korak – na primer: Špela bi rada, da jo sodelavci vkljuÄijo v komunikacijo o doloÄeni temi, saj ona vodi kasnejšo promocijo projekta in ji ti podatki pri tem pomagajo. To pove kolegu, ki projekt izvaja. Ta se strinja, da bi bilo to fino zanjo, toda niÄ ne naredi v to smer. Špela se zato poÄuti užaljena in izkljuÄena. Ko se pozanimam, zakaj ni ponovno rekla ali napisala maila s to prošnjo, odgovori, da je že enkrat povedala in da ne vidi potrebe, da bi se ponavljala. Hm. Ne vidi potrebe, toda njen cilj ni dosežen. Zveni paradoksalno, mar ne? Svojo odloÄitev utemelji s tem, da noÄe biti vsiljiva.
Ali pa na primer drugaÄna situacija, kjer pri izvedbi projekta pride na koncu do zapleta pri dobavi. Na timskem sestanku Marko predlaga rešitev, toda ostali se razburijo, da je to pretežko, da razmišlja izven možnosti in podobno. Marko utihne, razburjenje se nadaljuje in Äez tri dni se odloÄijo za rešitev, ki jo je Marko že takoj predlagal. Marko je zato užaljen, ne zdi se mu, da ga poslušajo, ne poÄuti se enakovreden Älan tima. Ko se pozanimam, zakaj na sestanku ni ponovno podrobneje predstavil svoje rešitve in jim povedal, kako si predstavlja izvedbo, mi razloži, da noÄe biti naporen in da se noÄe spušÄati v konflikte.
V obeh primerih lahko vidimo, da sta oba imela dobre predloge, toda naredila le en korak na poti do tega, da bi se uresniÄili. NapaÄno sta priÄakovala, da bo potrebno le enkrat reÄi in se bodo zadeve že zaÄele odvijati. To priÄakovanje temelji na prepriÄanju, da se ne sme prepriÄevati, da se ne sme ponavljati. Da se le enkrat reÄe in ne spušÄa v konflikte.
Toda pot do cilja ima veÄ korakov: najprej idejo predstavimo, potem poslušamo pripombe (ki so ponavadi polne dvomov in ovir) in jih smiselno opredelimo, pomirimo ter nadaljujemo s predstavitvijo svojega predloga. Podobno kot pri pogajanju: ne ustavimo se pri prvi ponudbi, temveÄ se pogajamo za boljšo. Ne gre za eno samo izmenjavo mnenj, ostanemo v situaciji in vztrajamo. Sprva je to neprijetno, kot veÄina stvari na katere nismo navajeni. Ko pa dosežemo prve rezultate, dobimo potrebni zagon za naprej. Kmalu se nauÄimo, da za uspešen doseg cilja, vÄasih ni potreben en korak, ampak sedem.
Kakšna je psihologika za takšnim razmišljanjem? Takšen posameznik se hitro poÄuti nevreden, kadar ni slišan. In reagira z užaljenostjo, ki jo zadrži zase, ker družbeno na delovnem mestu ni sprejemljiva. Namesto, da bi spregovoril, utihne, se mentalno odmakne in si s tem še zmanjša možnosti za uspeh, kar dodatno potrdi pozicijo: “Jaz sem OK samo, kadar me upoštevajo.” To je otroško razmišljanje in kot takšno dostopno, da ga prevetrimo in da se ponovno odloÄimo kot odrasle osebe. Svet ni Ärno bel in tako tudi to ne drži. VÄasih je dovolj le racionalni razmislek in vaja v novih vedenjih, vÄasih pa je potrebno s terapjo razrešiti boleÄe situacije iz otroštva.
Vztrajnost je lepa Äednost.
0 KOMENTAR