Nevarna privlačnost novega

07-05-2019

Pogoste težave

Komentari: 1

Vedno nove šokantne zgodbe, vedno nove igrače, vedno novi telefoni, vedno nove obleke… Smo se začeli zadevati z novostmi?

O tem sem začela razmišljati, ko sem naletela na fenomen “unboxinga” – odpiranja novih stvari, škatel z novimi produkti. Za otroke so to igračke, za ženske obleke in modni dodatki, za moške elektronske naprave in športna oprema.

Video, ki me je najbolj osupnil je bil … 95 milijonov ogledov odpiranja plastičnih jajčk. Pri tem, da je otrok v ZDA, ki so stari manj kot 5 let in jim je ta igrača namenjena, le 24 milijonov. Torej si je vsak posnetek ogledal večkrat. Nato sem še raziskovala ta fenomen in ugotovila, da so otroke spraševali, če bi zdaj radi imeli ta jajčka. Odgovor je bil presenetljiv: NE! Niso želeli imeti igračk, samo ponovno so si želeli ogledati video.

Takole izgleda eden takšnih spotov za otroke.

Razmišljala sem, kaj je tako prekleto posebnega na tem posnetku, da je pritegnil toliko otrok, je izstopalo naslednje: posnetek je narejen v poziciji 1.osebe, se pravi ga doživljamo, kot da sami odpiramo jajček oz. gledalcu se zdi, da odpira venomer nekaj novega. Torej gre za učinek “božičnega jutra”: eno darilo in še eno darilo in še eno… Vzhičenje narašÄa. Podobno kot pred zabavo: nestrpno čakanje, da se začne, da pridejo prijatelji, da bodo na vrsti igrice in prigrizki in norenje… Ko se zabava res začne, pa občutek ni pol tako dober, kot je bil pred tem, saj je vse realno.

To je pomemben zasuk v dojemanju našega sveta. Še pred 20 leti je šlo bolj zato, da nekaj pridobimo, da nekaj imamo. Zdaj gre bolj za željo, za hotenje. Ko enkrat to stvar pridobimo, ni več tako zanimiva. Spet bi radi tisto vzhičenje, ki ga prinese želja. Dopamin v možganih kar “šprica”.

Pa niso le otroci tisti, ki padejo na to foro. Kot rečeno, moški gledajo nove pametne ure, ženske nove torbice, nove čevlje. Vsak detajl odpiranja je pomemben: v kakšni vrečki prineseš to iz trgovine, kako je zapakirano, kakše dobrote so zraven, kako se aktivira, odpira, zapira… Sprva se mi je zdelo kot nov reklamni kanal, kot nek peer-to-peer review, ki prinese bolj realno in verodostojno kritiko produkta. (In res so podjetja takoj pograbila novost in jo uporabila za promocijo in reklamo.) Toda to je le stranska tema. Precej več pozornosti je namenjeno samemu doživetju. Dodatno zanimiv je proses pri ženskah, ki se posnamejo praviloma v spalnici, v sexy oblekici in svoje doživetje opisujejo s senzualnim glasom. Zelo erotično deluje vse skupaj.

In kako vsa ta gonja za novostmi vpliva na vsakdanje življenje? Včasih smo veljali za skromen narod. To pomeni, da smo se zadovoljili z golimi osnovami, ki so potrebne za življenje. Nismo si upali želeti kaj več, saj bi to neizogibno vodilo v razočaranje. Potem smo hoteli imeti čim več in nas je materializem gonil v pridobivanje čim več stvari. Zdaj pa smo pristali v gonji za vedno novim. Ob povabilu na Ogledalo medijev sem sestavila kratko predavanje o mojem razmišljanju o današnjem poročanju. Vedno me je motil senzacionalizem, ki prodaja časopise. Toda zdaj je nenadoma postal logičen. Seveda: potrebujemo vedno nove, vedno bolj šokantne novice. Kot narkomani smo se navlekli na to, da potrebujemo vedno večjo dozo, da nas sploh še zdrami iz vsakdana. Vsaka novica je “breaking news”, zanemarja se preverjanje informacij, zanemarja se etika. Vse izvemo takoj, brez distance, brez razmišljanja, brez konteksta. In niti nimamo časa, da bi vse to prežvečili, saj že sledi nova super novica. Počasi postajamo otopeli. Kot da nismo uspeli preseči osnovnega razvojnega stadija: da ločimo željo od potrebe. Pritiskamo gumb “osveži” v upanju, da bomo videli nekaj novega, nekaj vznemirljivega.

Ker tisti tekst od zjutraj je že brez veze.


0 KOMENTAR