“Pa če to ni grozno?!” je igra ali ritual, ki s pojavom socialnih omrežij dobiva nove razsežnosti. Včasih je bila omejena na srečanja ob kavi, na klepet ob pobiranju otroka iz šole, na “čik pavze” pri zadnjih vratih podjetja… S pojavom platform, ki olajšajo komunikacijo, se je razrasla do neslutenih razsežnosti.

Igra (gre za obliko komunikacije, ki poteka na vedno enak način in na koncu se vsi spleteni počutijo slabo) se igra med somišljeniki, ki išÄejo, kako bi izrazili svojo jezo in frustracije na način, ki bi bil sprejemljiv. Ob tem se povežejo in razbremenijo, toda izvorna situacija ostaja enaka – ni poražencev, ni zmagovalcev.

Igralci med seboj tekmujejo, kdo bo povedal strašnejše dejstvo, kdo bo prejšnjega presegel v groznosti primera. To prinaša kratkotrajno zadovoljstvo, saj se igralci znajdejo med sebi enakimi in s tem zadovoljijo svojo potrebo po pripadnosti in po normalnosti. Niso nenavadni, ker jih določene stvari jezijo ali motijo. Nasprotno! Ker si med sebo pritrjujejo, sprejmejo svoja stališÄa kot edina pravilna in zanemarijo aspekte resničnosti ter se podpihujejo v tej popačeni sliki. Značilno je, da svoje vloge pri situaciji ne vidijo. Imajo slepo pego za odgovornost, ki jo imajo za nastalo stanje.

Igro na FB lahko opazujemo v različnih skupinah za šolstvo, starševstvo, prehrano, mentalno zdravje, o stanju v zdravstvu in politiki… Starši igrajo to Igro o pogovoru o učiteljicah: “Pa  če to ni grozno?! Poglej, kaj jim delajo zdaj v šoli!” Zaposleni igrajo to Igro o vodstvu podjetja: “Pa če to ni grozno?! Kakšne ukrepe so sprejeli!” Državljani igrajo to Igro o politikih: “Pa če to ni grozno?! Nič več ne znajo urediti. Saj ni čudno, da smo v taki riti.” Nenazadnje pa to Igro igrajo tudi politiki med posameznimi strujami: “Pa če to ni grozno?! Iz Murgelj so spet ukazali…/ Janša spet obtožuje…”

Za družbo je posebej nevarno, ker to Igro igrajo tudi mediji. Večino novic prikazujejo na način: “Pa če to ni grozno?!” Senzacionalistični namigi na žalost prodajajo časopise bolje kot prave novice. Ljudje radi udrihamo po drugih, saj se potem počutimo boljše od njih. Stalna gonja po uspehu nam je privzgojila privošÄljivost. Spoštovanje do nekoga, ki je v stiski, ni več moderno. Kaj šele, da bi s sočutjem razumeli, da potrebuje podporo, vzpodbudo in nekaj časa, da stvari popravi. Lažje je biti jezen, še lažje pa je biti jezen skupinsko.

V Igri obstajajo “oni”. Oni so krivi za vse. S tem se soigralci znebijo svoje odgovornosti in s prstom kažejo na druge. Tako lahko vztrajajo v pasivni poziciji in jo tudi opravičujejo. Oni so fantazija, ki prenese v obtožbe.

Kot večino takšne komunikacije, Igra ne vodi nikamor, razen da razplamti negativna čustva in omeji pogled na resnične dogodke. Kako jo torej ustavimo ali ne igramo?

Najprej jo moramo prepoznati. Igra je kot junk-food. Hitro se jo navadimo in težko jo opustimo.

Ko se naučimo prepoznati iztočnice za Igro, jo lahko preusmerimo ali zaustavimo. Eden od načinov je, da preprosto rečemo: “Tega se jaz ne grem.” “ Iz tega ne bo nič dobrega.” “To ne služi nikomur.”

Lahko izpostavimo, da gre za preprosto podpihovanje jeze in osvetlimo druge plati situacije – to je redko uspešna taktika, saj je “vernike” težko prepričati v karkoli, kar se ne sklada z njihovim referenčnim okvirjem. Kaj je torej profit takšne poteze? Da smo vseeno spregovorili in se postavili na stran resnice in spoštovanja. Morda se nam ne obrestuje v danem trenutku, morda se nam bo povrnilo šele čez tedne, mesece, leta.

Na splošno je najbolje, da se toksičnim konverzacijam izognemo in se posvetimo pozitivnim stvarem. Ali kot opiše angleški pregovor: “Better to light one small candle than to curse the darkness.”