Gre za specifičen in v naprej določen vzorec obnašanja oziroma komunikacije, ki mu v transakcijski analizi rečemo Igra. Igrajo jo starši, ki otroka pripeljejo do terapevta (zdravnika, svetovalca…). Sebe predstavijo kot Žrtev in strokovnjaka postavijo v vlogo Rešitelja. S tem preložijo vso odgovornost za izid zdravljenja ali obravnave na terapevta, kar skoraj gotovo vodi v razočaranje. Terapevt namreč nima nadnaravnih moči, da bi lahko spreminjal ljudi. Ali kot pravi Milivojević*: “Prepričani so, da so otroka pripeljali do velikega mojstra terapije, v ozadju pa je starševsko pričakovanje, da ga bo ta s svojimi čarobnimi močmi hipnotiziral in žabo ponovno spremenil v princa ali princeso.”
Ko so razočarani, ker ni nikakršne rešitve, ki ne bi vključevala tudi njihove lastne introspekcije in aktivacije, ponavadi označijo strokovnjaka kot nekompetentnega in poišÄejo novega, v novem upanju, da bo tokrat morda pravi. S tem se ti starši vsakič znova postavijo v pozicijo: “Midva sva v redu, z otrokom pa nekaj ni ok.” In ga predajo nekomu, ki naj bi bil za to usposobljen. Podobno, kot če bi pripeljali avto na popravilo, ga pustili za nekaj časa in odpeljali popravljenega.

Otrok pa ni stroj, ki bi mu lahko podmazali kolesje ali zamenjali en del. Otrok je del družinskega sistema in odraz svojega okolja in svojih bližnjih. Zato je starševsko sodelovanje nujno in brez tega, da se odrasli, ki vzgaja otroka, zazre vase, pač ne gre!

K meni v obravnavo hodijo motivirani starši in takšna Igra se mi ne zgodi tako pogosto kot prej, ko sem še delala v javnem sektorju. Kaj to pomeni? Da se starši, ki pripeljejo otroka k meni, vsaj v neki meri že zavedajo, da imajo nekje “luknjo v vzgoji” in so večinoma zaskrbljeni, ker je ne vidijo. Ter posledično veseli in hvaležni, ko jo skupaj odkrijemo in se lahko o tem pogovorijo in se naučijo novih pristopov ter opustijo stare.

V javnih zavodih pa žal ni tako. Tam starši niso tako zelo pripravljeni sodelovati. Večinoma so polni obtoževanj – kakšen je ta sistem, pa nesposobne učiteljice, pa drugi starši so zoprni čudaki, njihovi otroci so nevzgojeni in podobno.

Se lahko s takšnimi starši sploh sodeluje? Seveda. Nenazadnje je to le izraz njihove stiske. Zato jih je potrebno najprej pomiriti in jim dati nekaj praktičnih, vedenjskih napotkov, ki trenutno razbremenijo situacijo. To ne pomeni, da jih “božamo” in jim damo čas, da bi pridobili njihovo zaupanje. To pomeni, da izpostavimo Igro in jim ponudimo izhod. Zakaj moramo pristopiti hitro in učinkovito? Ker so ti otroci in mladostniki del skupine. In skupinska dinamika je zelo fluidna zadeva – en nemiren član, pomembno vpliva na ostale in na splošno dogajanje. In lažje je ukrepati, ko so zapleti na začetku, kot pa potem, ko se situacija razplamti do neslutenih višav in imamo kar naenkrat pet “problematičnih” namesto enega.

Vse to ni lahka naloga. Še posebej, ker smo kot narod zelo slabo prilagojeni na poslušanje konstruktivne kritike. Vse slišimo, kot da delamo strašne napake, in da smo slabi ljudje. Seveda vloga zašÄitniškega starša dodatno oteži to pozicijo. Zato je toliko bolj pomembno, da se odgovorni strokovnjaki tega zavedajo in ne bežijo od svoje vloge. Kdo pa bo izpostavil vse te zadeve in vodil reševanje situacije, če ne strokovnjak? Tukaj so izrazi “roke imamo zavezane”, “grozijo nam s tožbo”, “grozijo nam z mediji”, “nočejo sodelovati”, “dajmo času čas” kontraproduktivni. To so izrazi, ki so del nasprotne Igre od te, ki jo igrajo starši, in ne vodijo do rešitve.

Torej: nič ni narobe, če pride do zapleta. Narobe pa je, če od zapleta bežimo in kažemo s prstom na druge. Nenazadnje ob zapletih in napakah rastemo. Brez težav pa bi ostali za vedno isti. Dolgčas, mar ne?

Igra je podrobneje opisana v knjigi “Igre, ki jih igrajo narkomani”, Modrijan, 2013