Poznate občutek, ko vas nekaj prizadane in bi najraje vse skupaj zaključili in odšli stran? Se raje umaknete, kot da bi povedali, kar vam leži na duši? Ali samo poveste svoje in odidete, ker nimate energije za reševanje konfliktov? Mogoče ta strategija v tistem trenutku res olajša stanje, toda na dolgi rok ste vedno sami s svojimi težavami. Gre za naučeni vzorec, ki vam je morda služil kot obramba dolgo let, zdaj pa vam verjetno povzroči več škode kot koristi. Poglejmo, če res obstaja samo ta ena in edina rešitev, da se umaknete iz situacije.

Kako je sploh prišlo do tega, da nas določena dejanja drugih tako zabolijo, da bi se kar odpravili stran? Govorim o situacijah, kjer začutimo, da jih ne bomo mogli rešiti in nam ob tem postane tako neprijetno, da bi raje odšli. Najraje bi se umaknili in skrili, da nas ne bi bolelo, da ne bomo prizadeti, poškodovani. Občutek imamo, da s tistim, s katerim smo se v to zapletli, enostavno ne bomo mogli zgladiti nesporazumov. Ali še več: da nas ne upošteva, da ne razume, kaj nam je pomembno, morda celo, da mu je vseeno in da nas namenoma hoče prizadeti. Ocenimo torej, da je bolj varno biti sam kot pa tvegati bolečino. Ne zdržimo ranljivosti in preteča nevarnost nas sili v umik.

Umik je lahko fizičen ali psihičen. Lahko se umaknemo in osamimo, lahko pa ostanemo prisotni v skupini ali paru, toda emocionalno nismo tam. Zelo pogosto takšno vedenje izhaja iz zgodnjega otroštva, ko nam starši niso omogočili, da smo zraven njih slabe volje. Kadar smo bili jezni, cepetali in topotali, kadar smo se trmasto drli in upirali pravilom in jih nismo hoteli poslušati, so nas poslali v svojo sobo, v kot ali nas kako drugače osamili. (V današnjem času nekateri na ta način napačno uporabljajo time-out metodo, ki naj bi bila namenjena umiritvi obeh vznemirjenih “strank” v sporu in ne osamitvi ali ignoriranju otroka. Ignoriranje je najhujša kazen za otroka in ne naredi nič dobrega temu malemu posamezniku.) Skratka, če smo bili naučeni, da smo lahko zraven v skupini, paru, družini le kadar smo mirni, zadovoljni ali kako drugače nevtralni, potem se naučimo, da ostala – večinoma neprijetna – čustva predelujemo sami. S tem smo seveda oropani dialoga in možnosti, da bi razčistili koflikt, dosegli dogovor, kompromis, zgladili nesoglasja ali pa se vsaj strinjali, da se ne strinjamo. Oropani možnosti, da bi bili sprejeti kljub nepopolnosti. Način umika je stara strategija, ki jo je izdelal otrok, da bi se zašÄitil. Niste več otrok in niste več nemočni v teh scenah. Imate dar govora, razmišljanja, odločanja. Lahko spremenite mnenje in lahko zašÄitite svoje meje. Večkrat zaporedoma, če tako želite. Včasih se je res potrebno umakniti, toda zaradi principa pametnejši odneha, ne zato ker je neprijetno ostati.

Nasprotna pozicija umika je intima – pozicija, kjer smo odprti, zaupamo, smo iskreni, delimo z drugim. Intima tu pomeni čustvena intima, ne seksualna, niti ne nujno mirna in prijetna. Intimen stik lahko predstavlja tudi jezno kreganje, ki pa prihaja iz spoštovanja in iskrenega stika s svojimi čustvi in čustvi drugega. S svojimi in tujimi napakami in bolečinami. Seveda pa je intima lahko tudi lepa, nežna in prijazna. Je intenziven dogodek, kjer smo precej ranljivi. Ranljivi zato, ker tvegamo, da bomo zavrnjeni ali zasmehovani: dve posledici, ki se jih ljudje močno bojimo, ker sta tako boleči. Od tu motivacija in energija za umik. Kot vedno se rešitev skriva za bolečino: prepustiti se moramo nevarnosti in prebroditi fantazije o morebitni zavrženosti, da lahko ostanemo v situaciji. Mogoče bo na začetku malo neprijetno, ampak prisežem, da ni smrtno nevarno in na koncu bo bolje, bo drugače.

Intima je tisti del odnosa, ki ga naredi polnega in praznina nas žene stran. Intima je tudi navezanost in dovoljenje, da nekdo stopi v naš osebni prostor in lahko vpliva nanj ter s tem na nas. Kadar intime ni, tudi odnosi ne delujejo. Boste torej odprti in ranljivi ter s tem veliko pridobili ali se boste raje umaknili na varno in ostali prazni kot ste že navajeni. Kdo si upa tvegati?