Igre

15-10-2019

Pogoste težave

Komentari: 1

Določene pogovore odpeljemo vedno na isti način. Večinoma se slabo končajo – in to za vse vpletene. To dokazovanje, kdo ima prav in kdo ne oziroma kaj je prav in kaj ni, lahko opišemo kot Igro. To je termin, ki ga je definiral že Eric Berne. Njegova definicija se glasi: ”niz transakcij s trikom”. Se pravi, najprej izgleda, kot da se pogovarjamo o eni stvari, nato pa se izkaže, da je že ves čas obstajal skriti motiv. Koncept je naprej razvijal tudi Steven Karpman: dinamiko igre je predstavil z dramskim trikotnikom.

V igri poznamo tri vloge: PreganjalecRešitelj in Å½rtev. Preganjalec ima glavno negativno vlogo. Sebe seveda nihče ne označi kot preganjalca, saj se vsi doživljajo kot rešitelja. Nihče ne bo rekel, da se je ”spravil na nekoga”, temveč da je le pomagal oz. reševal žrtev dogodka.
Tako npr. “In veš kaj mu je potem učiteljica naredila?”, eden od staršev doživi kot reševanje zagate otroka, čeprav gre za preganjanje učiteljice.
Ločimo zavestne in nezavedne igre. Zavestne so tiste, kjer igralec namenoma manipulira sogovornika, da bi se pri tem okoristil – simbolično ali materialno. Nezavedne igre pa so tiste, ki jih človek igra, da bi premagal nek notranji konflikt in premagal to notranjo razcepljenost. Pri tem nima občutka, da je sam sprožilec za to vrsto komunikacije, temveč se mu zdi, da se mu igra ”dogaja”. Tako v prvem delu igre nastopa iz enega dela jaza, nato v igri pride do obrata in nadaljuje iz drugega dela. S tem namen, da bi premagal notranji konflikt ni dosežen, temveč se ta le še utrdi in poglobi. Ker nam te igre povzročajo največ trpljenja, se bom osredotočila nanje.

Kot primer vzemimo situacijo na zgornji ilustraciji. Žena sprašuje moža, če izgleda debela. To je pravzaprav trnek ali vabilo za igro. Po eni strani se je uredila, da bo izgledala lepo, po drugi strani pa dvomi, če res dobro izgleda. Da bi razrešila ta konflikt, povpraša za mnenje moža. Kaj lahko on odgovori?
Ja, debela izgledaš.” in sledil bo prepir o tem, da je pravzaprav ne mara. S svojim vprašanjem je iskala Rešitelja, prišlo je do obrata in končala je kot Preganjalec, ki misli, da so vsi moški enaki prasci.
Ne, nisi debela.” in sledil bo prepir o tem, da je pravzaprav ni niti pogledal in da je to kar tako rekel. Ponovno: vsi moški so prasci.
Naj te pogledam. Zelo lepo ti paše ta obleka in všeč si mi, točno takšna kot si.” Odgovor na skrito transakcijo/na skriti motiv: najverjetneje bo ta odgovor zadovoljil njene dvome in vsaj za ta večer rešil njen konflikt, tako da bo žena zadovoljna.
Joj, ljubica. Ne znam odgovoriti na to vprašanje. Jaz se na obleke ne spoznam, meni si v vsem lepa. Za taka mnenja vprašaj koga drugega.” Mož nakaže, da je prepoznal trnek in da ne bo prijel za vabo. Vmes doda še pohvalo in najverjetneje bo uspešno izpeljal to situacijo.

Kakšna je torej rešitev? Kako prenehamo igrati igre? Najprej moramo igre prepoznati. Kadar se torej sprašujemo “Pa zakaj se mi vedno dogaja, da se zapletem s takimi ljudmi?”, moramo najprej preveriti, če gre res za vzorec, ki ga ponavljamo. ÄŒe je temu res tako, potem je naslednji korak, da prepoznamo ljudi, s katerimi igramo igre. Sprva se bo zdelo, da si izbiramo “negativce”. Ob nadaljnem  prepoznavanju in razmišljanju pa bo igralec kmalu dojel, da ne le izbira ljudi, s katerimi se zapleta, temveč tudi izbira – celo stimulira – določen način komunikacije. Ko igralec to osvesti, lahko ob določeni samokontroli, ta način opusti. Trajno rešitev seveda ponujata ozavešÄanje konflikta in nato rešitev le-tega. V zgornjem primeru bi to pomenilo, da žena razčisti, ali je kot ženska vredna ljubezni in pozornosti tudi, če ima nekaj kilogramov preveč, ali je dovolj dobra samo, če je vitka.

Tudi če ste se ujeli v igro, ni vse izgubljeno. Iz igre vedno lahko izstopite. Najbolje je takoj prekiniti škodljivo komunikacijo in podati antitezo osnovni zablodi. Sama to označim za princip “opiši situacijo”. Ko prepoznate igro, opišete vse kar se je zgodilo – nekako takole: “ÄŒakaj. Kaj se dogaja? Ti mene sprašuješ nekaj in karkoli bom odgovoril, ne bo v redu. Kaj me pravzaprav sprašuješ? Ne počutim se udobno, kadar sem postavljen v vlogo tega in tega… Se bojiš da…”  V zgornjem primeru bi to zvenelo nekako tako: “ÄŒakaj. Ti mene sprašuješ, če si debela. ÄŒe rečem, da si, bom pacek. ÄŒe rečem, da nisi, boš rekla, da lažem. Kaj me torej sprašuješ? Ne vem, kaj naj rečem. Ti si meni lepa. In obleka je lepa. Ti veš, če se boš v njej dobro počutila na zabavi. Ne morem se odločiti namesto tebe, niti si tega ne želim.”


0 KOMENTAR