Jeza je eno od osnovnih čustev – precej neprijetno, toda evolucijsko nujno potrebno. Zakaj? Ker nam omogoča, da se borimo za nekaj svojega. V pradavnini so bili to hrana, teritorij, pleme, dandanes pa je to spoštovanje, meje, čas, pozornost…

In kako nam to omogoča, da se borimo? Z energijo, ki jo dobimo, ko se razjezimo. Adrenalin, ki se izloči ob tem, ko nam nekaj ruši meje, nam preusmeri kri v mišice, pospeši se srčni utrip, začnemo dihati hitreje. Vse to omogoči telesu, da ima večjo moč. ÄŒe te moči ne prepoznamo, je ne porabimo konstruktivno, temveč jo potlačimo. Daljnoročno to telesu škodi in poveča tveganje, da zbolite za kardiovaskularno boleznijo.

V praksi lahko jeza zelo burno izgleda: človek postane rdeč, zaripel, namršÄi čelo, povzdigne glas, zavzame napadalno držo – vse z namenom, da bi prestrašil nasprotnika in ga prisilil, da se začne obnašati v skladu z njegovimi pričakovanji. Posameznika lahko jeza popolnoma prevzame in potem impulzivno počne stvari, ki jih sicer ne bi in ob tem marsikaj zamoči. ÄŒe to počnemo na delovnem mestu ali med bližnjimi ljudmi, si povzročimo veliko škode. Da niti ne omenjam tega, kako težko je potem hoditi v službo, kjer vsakodnevno trošimo energijo za to, da jezo potlačimo in ne naredimo ponovne scene.

Pogosto za jezo krivimo drugega: “On me je razjezil.” Morda zveni slovnično pravilno, vsebinsko pa vsekakor ni. Ne gre za slovnični zaplet. Gre za to, kako možgani procesirajo to informacijo – komu pripišejo odgovornost za svoje počutje. ÄŒe me je nekdo razjezil, potem je on odgovoren za moje stanje in mora on spremeniti svoj pristop, da bom jaz OK. ÄŒe pa rečemo “Jezen sem bil, ko je on počel to.” pa je odgovornost za počutje naša. On bo počel, kar bo pač počel. Kako se bomo mi ob tem počutili je pa odvisno od tega, v kakšni poziciji se dojemamo v konkretni situaciji. ÄŒe smo prezrti, ne-pomembni, ne-slišani, ne-videni… potem se bomo borili, da se ponovno postavimo “na zemljevid”. (Druga možnost je, da pobegnemo, da se določenim situacijam umaknemo, ker ocenimo, da bi nas poškodovale. Toda današnji blog je o boju in ne o begu.)

Kdaj smo se začeli počutiti tako nevredno? Najverjetneje v emocionalno pomembni situaciji, kjer nas je nekdo prezrl, zanikal pomembnost našega mnenja, počutja, obstoja in od takrat se borimo, da bi dokazali nasprotno. ÄŒe se poglobimo v jezo in razišÄemo, kaj nas moti, lahko bolj praktično pristopimo k situaciji in stimuliramo, da se zadeve začnejo odvijati skladno z našimi željami in cilji.

In zato je “upravljanje jeze” ali “anger management” dvoumen izraz. Dober takrat, ko jezo izkoristimo sebi v prid. In slab takrat, ko to pomeni, da jo samo zdržimo in čakamo, da izzveni – torej da jo potlačimo.

Jeze se je smiselno lotiti pri izvoru – torej da uporabimo to energijo in prepoznamo svoja čustva in se spomnimo, kdaj smo se že tako počutili. Včasih potrebujemo zato dialog (s terapevtom, partnerjem, prijateljem), včasih pa se lahko s pomočjo poglabljanja v svoje vsebine, teh neprijetnosti rešimo sami.

Enega od načinov (z logosintezo), kako to narediti, se lahko naučite v soboto 19.5.2018 na tečaju v Ljubljani (več informacij na tina@boncina.si)