Uporabila sem Logosintezo pri težavah mojega sina in rezultati so bili odlični! 

Ima 9 let in prejšnji tede so imeli v šoli test, ki je vključeval tudi to, da je potrebno pravilno vrisati urine kazalce na skico ure. Ker je imel s tem težave, sem predlagala, da mu dam nekaj primerov, da bo lahko vadil. Strinjal se je in se resno lotil naloge. Z dolgim kazalcem ni imel težav. Pri krajšem pa se zapletlo in polovico primerov je rešil narobe. Ko sem mu skušala razložiti princip, je postal frustriran, padel v jok in se začel jeziti. Ostala sem mirna in razložila način premikanja kazalca… sicer me je poslušal, toda me začel zmerjati. Zato sva prenehal z vsem skupaj. Ni se mogel pomiriti niti čez pol ure, ko je bil že čas za spanje.

Ni pretirano navdušen nad tem, da mu dajem stavke (da uporabi Logosintezo) in se k temu zateče le, kadar je res nujno. Seveda se mi je zdelo, da bi mu stavki res olajšali situacijo. Opogumljena s primeri svojih tujih kolegov, sem ga nežno vprašala, kako se počuti. Odgovoril je, da zelo slabo. Prosila sem ga, če lahko malo bolj natančno to opiše. Rekel je, da ne mara mojega glasu – tona, ki ga uporabim pri razlaganju, še najbolj pa ne mara, kadara nečesa ne zna. Vprašala sem ga, če bi to morda lahko narisal? To se mu je takoj zdelo zanimivo in bil je pripravljen narisati. Prosil je za rdeč flomaster in narisal tole:

Ker mu ni bil všeč moj glas in ker zna dobro brati, sem se odločila, da mu stavke napišem (stavki so se nanašali na sliko) in mu dala še številke, da je počasi odšteval med procesiranjem po vsakem stavku (to sem naredila zato, ker sem vedela, da je tako vznemirjen, da bi jih sicer samo na hitro prebral).
Učinkovalo je kot čarovnija. Dihanje se mu je upočasnilo, umiril se je in povedal, da se je slika spremenila. Prosil je za nov list papirja in narisal tole (še vedno z rdečo):

Potem je rekel, da je zaspan, se obrnil in takoj zaspal. Zjutraj sem ga povprašala, kako je, in če ga še moti moj glas. To ga sicer ni, še vedno pa ni maral občutka, da nekaj ne ve. Povedal je, da je slika spet drugačna. Vzel je moder kuli in narisal tole:

Razložil je, da je to okroglo v njegovi glavi in da je ta velika stvar packa, ki pokriva njegovo znanje. Tako sem pri napisanih stavkih samo zamenjala izraz “slika” s ”packa”. Ponovil je Logosintezo s temi stavki. Po tem se mu ni dalo risati, zato pa je to naredil po popoldne po pouku. Tole je slika:

Ko sem podrobno pregledala sliko, sem opazila, da je nekaj v spirali – lobanja, vprašaj in strela. Predlagala sem mu, da počistiva še to, pa je le odvrnil: “Ne, to je malo jeze, to lahko, to mi je čisto OK.” Tako sem prenehala in ga le še objela.

Verjetno mi ni potrebno razlagati, kako vesela sem bila! Logosinteza pri otrocih res čarobno deluje. Njihov kognitivni aparat še ni polno izdelan, tako da je razmišljanje v slikah zanje nekaj povsem naravnega. Do zdaj sem se tako z otroki ukvarjala s slabim vedenjem v šoli (za tem je bila slika izključenosti iz razreda), nepojasnjenimi bolečimi trebušÄki (za tem je bil strah pred izgubo enega od staršev) in nočnimi morami. In seveda s precejšnjim številom blažjih fizičnih poškodb. Tako to ni prvič, da sem Logosintezo uporabila pri otrocih, je pa gotovo najlepše do zdaj.