Na terapiji se ljudje ukvarjajo predvsem s preteklostjo in sedanjostjo. Pridejo zaradi nečesa, kar se jim ponavlja, kar jih moti, zaradi česar imajo težave. Intenzivno analizirajo vse kar se dogaja in išÄejo vzroke v preteklosti. Toda včasih svojega stanja ne bomo spremenili, če ne vidimo prihodnosti pred sabo. ÄŒe ne vemo, kaj bo.

Z analizo preteklosti ni nič narobe, je sestavni del terapije – zelo veliko zadev ima korenine v otroštvu in mladosti. Psihoterapija je odkrivanje svojih vzorcev in raziskovanje, kje in zakaj so nastali. Enako pomembno pa je, da vemo, kaj želimo s temi vzorci narediti. Da vemo, kam gremo. Da vemo, kakšen človek želimo biti.

ÄŒe na primer pride na terapijo nekdo, ki se želi naučiti reči “NE”, bova skupaj seveda raziskala, česa se boji pri zavrnitvi prošnje, kako se pri tem počuti in od kdaj so ti občutki prisotni. Kdo je bil tisti, ki mu je bilo potrebno ugajati.

Enako pomembno pa je raziskati tudi, kakšen bo potem, ko bo rekel “Ne.” ÄŒe zaenkrat vidi ljudi, ki  zavrnejo prošnje, kot ljudi, ki ne pomagajo in so celo nesramni s svojim odkimavanjem, potem takšen posameznik ne bo opustil starih vedenj. Kdo pa bi se spremenil iz nekoga, ki rad pomaga, v neotesanega nesramneža?!

Včasih tudi zelo dobro vemo, česa nočemo in v terapiji hitimo, da bi se znebili vseh teh nadlog. Pa kar ne gre. Vse nam je že jasno, ne boli več tako strašno, sprememba je pa minimalna. Ne gre, ker ni izrisane poti naprej.

Zato je del terapije tudi, da si narišemo to prihodnost. Da vizualiziramo, kakšni bomo po spremembi in da to sliko prilagajamo toliko časa, dokler nismo z njo zadovoljni. Pogosto se izkaže, da prvotna želja ni čisto ustrezna, da je bila preveč radikalna in jo zato omilimo, prilagodimo.

Ko je enkrat jasno kam gremo, je tudi pot precej lažja. Lažje vidimo ovire do cilja in jih zato tudi lažje premagamo. Zato si je vredno vzeti čas za razmislek in se vprašati: “Kam bi rad prišel? In kakšen bom, ko pridem tja?” ÄŒe pa še zaprete oči in zagledate vse to, je pa že lep kos dela opravljen.