Varovalno vedenje naj bi nam pomagalo prebroditi situacije, v katerih se ne počutimo v redu. Kot ima dojenček dudo ali ninico, imamo odrasli cigareto, telefon, jezo, tišino…
Kaj torej počnete že skoraj celo življenje, da vas varuje pred neprijetnimi čustvi? Ste jezen fantek ali užaljena punčka? Ste tihi, razumevajoči? Vedno z nasmehom? Vedno vse kontrolirate?

Kaj torej naredite, kadar vam je neugodno? Kako razbremenite te neprijetne občutke?

Izraz varovalna vedenja ponavadi uporabljamo pri tesnobah različnih oblik, v tem tekstu pa ga uporabljam v najširšem smislu. Pred čem naj bi nas torej varovalo “varovalno vedenje”? Nas zares varuje? Takrat, ko je nastalo, je zares pomagalo otroku prebroditi bolečino v situaciji, ki je ni razumel ali bil sposoben sprocesirati oz. asimilirati. Toda zdaj nismo več otroci in takšna razbremenitev je zdaj odveč, celo v napoto. Logika, ki vse to poganja je infantilna, preživeta. Nismo več ogroženi od starih situacij, čeprav se nam včasih zdi tako.

Katero vedenje bo za koga varovalno, je odvisno od primarne bolečine in skriptne odločitve, ki smo jo ob tem dosegli (to je odločitev, ki smo jo dosegli v otroštvu in ne temelji na razumu, temveč na čustvih). Tako se lahko otrok odloči:
da je dober, samo če veliko dela
da je dober, če molči in uboga
da je dober, če je stalno prijazen
da na splošno ni dober človek
da je življene nevarno…

In kako se teh vedenj znebimo? Najprej jih moramo prepoznati. Kar niti ni tako zelo težko, če si tega seveda želimo. Zazreti se moramo vase, predvsem kadar se ne počutimo OK in kadar s prstom kažemo na druge, kaj vse so narobe naredili. Saj morda tudi so kaj narobe naredili, toda mi smo tisti, ki nas to moti in naši odzivi so tisti, ki jih tokrat želimo raziskati.

Primer: sedimo za mizo v družbi in dva od prisotnih se zelo intenzivno pogovarjata. Lahko imamo občutek, da nas ne vključita v pogovor in ju označimo za skrajno nevljudna, bolj konstruktivno pa se je vprašati, zakaj se ne vklopimo v pogovor. ÄŒakamo na povabilo? Da nas bo nekdo opazil in poskrbel za nas?  Bi morali drugi videti, da se želimo pogovarjati – nam prebrati misli in reagirati namesto nas? In s katerim vedenjem se bomo zavarovali pred tem neprijetnim občutkom: bomo ob tem zavijali z očmi, pokadili 10 cigaret, bomo zapustili omizje, bomo kasneje vsem razlagali, s kakšnimi čudaki smo bili za mizo, kakšna krivica se nam je zgodila in podobno?

Lahko to počnemo. In se ukvarjamo z drugimi. Lahko se sprašujemo o njihovi vljudnosti, o naših socialnih spretnostih, o navadah v družbi. Lahko pa preverimo, kaj se dogaja z nami. Na kaj čakamo in koliko časa že? Zakaj ne spregovorimo? Kaj nam preprečuje, da bi aktivno spremenili stanje, v katerem se počutimo neprijetno?

Ali pa primer iz partnerske veze: obtožujemo partnerja, da je “takšen in takšen”. ÄŒe bi nas imel zares rad, bi… Ne vidimo sebe, samo njega (ali njo). S pomočjo varovalnega vedenja se tako lahko razjezimo, smo razočarani, jokamo, se umaknemo, naredimo sceno in podobno. Seveda partner verjetno dela kaj narobe, toda mi samo jamramo in čakamo, da se spremeni. Tako polagamo odgovornost za nastalo situacijo na drugega. Kadar prevzamemo svojo odgovornost, to pomeni, da preverimo, kaj se dogaja z nami, da se zavemo misli, ki se pojavijo v naših glavah in čustev, ki ob tem nastanejo. Da temeljito preverimo svojo vlogo v odnosu. Šele ko to ozavestimo, imamo vpliv na svoj odziv in ob naši spremembi se bo zelo verjetno s tem spremenil tudi partnerjev odziv.

Raziskovanje svojega stanja, razmišljanja, čustev, misli nam pomaga, da se dokopljemo do svojih bazičnih prepričanj, do svojih zaključkov o svetu, do skriptnih odločitev iz otroštva. Ko enkrat vemo, kako pogojujemo svoj obstoj, lahko poišÄemo “prvo dejanje te drame“ in ga obdelamo na odrasel način. Včasih to lahko naredimo sami, večinoma pa potrebujemo dialog. Potrebujemo dialog v intimnem in varnem odnosu, da se lahko dotaknemo te velike bolečine majhnega fantka ali male punčke in jima pomagamo doseči novo odločitev.

Varovalno vedenje v Logosintezi poimenujemo disociacija 2.reda. Ta disociacija nam pomaga prebroditi bolečino iz otroštva, hkrati pa nas črpa in nam onemogoča, da bi zaživeli bolj sprošÄeno in zadovoljno. Njena funkcija je v odraslem življenju postala odvečna. Ko se tega zavemo, se lahko dotaknemo te prve bolečine (disociacije 1. reda) in jo prebolimo. V Logosintezi si pomagamo z mentalnimi podobami, ki so “multimedijski zapisi” spominov in jih tako hitro in temeljito razbremenimo, druge smeri psihoterapij pa to delajo na drugačne načine. Cilj pa je povsod enak: pomagati posamezniku, da se znebi bolečih vsebin in zaživi svobodno in zadovoljno življenje.