Ste v odnosu z nekom, ob katerem se ne počutite v redu? Ob nekaterih ljudeh pozabite na svoje cilje in želje? Vam določeni ljudje jemljejo energijo? Verjetno ste v toksičnem odnosu.

Pa ne govorim le o partnerskem odnosu. Gre lahko za katerokoli bližnjo osebo: vsi poznamo mame, ki kontrolirajo vse v svoji okolici, nadute šefe, nedostopne svakinje, prevzetne sodelavke, hvalisave prijateljice, nehvaležne otroke. To so osebe, ki so neobčutljive za čustva drugih, zelo pogosto emocionalno izsiljujejo in igrajo igre. Ti ljudje ne razmišljajo vašem dobrem počutju. Pravzaprav ne želijo, da vam v življenju uspe – to predstavlja nevarnost, da boste boljši od njih. Lahko celo sabotirajo vaše poskuse, da bi uspeli. Da bi dosegli svoje cilje, ne uberejo spoštljivega pristopa – tako so lahko omalovažujoči, glasno sodijo druge, manipulirajo… Še bolj pogosto pa vaša dejanja minimalizirajo, češ “Ja, ja, saj vem, da si to in to naredila… Ampak veš kaj se je pa meni zgodilo?!” Torej preživijo večino časa v poziciji: Jaz sem v redu, ti nisi v redu!

In kateri so najpogostejši občutki v toksičnih odnosih?

1. vse se vrti okoli drugega, nikoli okoli vas
2. ob tej osebi vam ni prijetno
3. nič kar naredite, ni prav
4. ob tej osebi niste odprti in iskreni
5. smeji se vašim poskusom, da bi napredovali

In zakaj se zapletamo v takšne odnose, ki nam povzročajo samo nesrečo? Vzrok skoraj vedno temelji v disfunkcionalni družini, kjer je bila ljubezen pogojevana, kar je posledično pri posamezniku pripeljalo do čustvene odvisnosti –  Jaz sem v redu, samo če… Kot otrok hitro prepoznamo, da si želimo mamine pozornosti, naklonjenosti in odobravanja. Nato se učimo, kaj moramo narediti, kako vse to dobimo.

Morda je mama le površno poslušala, kaj se nam je zgodilo v šoli, nato pa na dolgo in široko razlagala, kako strašno in grozno je bilo njej v službi (Moje mnenje ni pomembno, mnenje drugih je pomembnejše). Morda za babico nismo nikoli dovolj dobro pobrisali prahu in je vedno za nami popravljala in komentirala, da smo tako ali tako “šlampasti” (Samo če delam tako kot ona hoče, sem dovolj dobra). Morda ob bratu nismo nikoli imeli pravice do izbire, kaj bi radi počeli, vedno smo se le prilagajali (Moje želje niso pomembne, želje drugih so pomembnejše).

Se pravi pozorni smo na potrebe/zahteve drugih, svoje pa zanemarjamo. To pogojevanje ljubezni sčasoma postane še globje in toksično. In pogosto si izberemo partnerja, ki nadaljuje z ravno takšnim vedenjem. In ko slišite “Ti me dopolnjuješ!” ali “Midva sva duši dvojčici!”, lahko že veste, da bo odnos toksičen. ÄŒe v odnos ne vstopite kot samostojna enota, boste razočarani – nihče vas ne bo spremenil, dopolnil, popravil, zacelil… Tega se ne počne v razmerju. To se naredi na terapiji. Ali z neko drugo obliko osebe rasti. Kakorkoli že – sami boste morali počistiti svoje zablode in pričakovanja.

Toksični odnos še poglobi strahove in vzdržuje pogojevanje:
• strah nas je, da bomo ostali sami, če se bomo obnašali tako, kakršni zares smo
• ne izborimo si svojega prostora pod soncem, ker so drugi bolj pomembni od nas
• ne izrazimo oz. ne spoštujemo svojega mnenja, ker so drugi bolj pametni, bojimo se, da bomo izpadli bedasto
• počutimo se ranljive, ker nismo dovolj dobri, ne želimo se razgaliti in se raje podredimo drugemu
• počutimo krive, ker slabo mislimo o drugem (“pa saj v resnici niti ni tako slab”)

Zakaj je tako težko zapustiti takšen odnos? Ker čakamo. ÄŒakamo, kdaj bo ta pomembni drugi spregledal, da ne dela prav in prepoznal naše kvalitete. Ostajamo pasivni in čakamo, da nas bo nekdo rešil, opazil, ljubil. Tako kot otrok čaka na mamo in očeta. Gre za del nas – za našega notranjega otroka, ki živi v pričakovanjih oz. fantazijah. In prav tu leži pot do rešitve: ko spremenimo svoje fantazije in pričakovanja do te osebe, lahko takšen odnos spremenimo ali prekinemo.

Pri tem pomaga, da smo iskreni do sebe. Ozreti se moramo v preteklost in preveriti ali je ta človek že kdaj uresničila naše potrebe ali želje. Ali nas je kdaj poslušal brez sodbe in komentarja? Nas je sprejel take kot smo in le potolažil, podaril naklonjenost? Gotovo se bo pokazalo, da nikoli. V najboljšem primeru morda redko. In nikoli ga ne bomo mogli spremeniti, da bo to začel početi. Pa tudi če čakamo leta in leta. Ker ni tak. In ker se ne bo spremenil za nas. Lahko pa mi spremenimo odnos do njega.

Niste več otrok. Otrok namreč potrebujete starše, da zadovoljijo njegove potrebe. Normalno je, da otrok to od njih pričakuje. Kot odrasli pa se moramo zavedati, da nihče ne bo zadovoljil naših potreb, razen nas samih. Sami smo odgovorni za svoje zadovoljstvo. Brez vaše akcije se ne bo nič spremenilo. ÄŒas ne bo zacelil vaših ran. Ponovno se morate odkriti. Kaj si želite? Kaj vas veseli? Ob katerih ljudeh se počutite dobro? Kdo vas zares sprejema take kot ste? Brez obsojanja in komentarjev. Poiskati morate stik s svojo esenco in si ponovno zaupati.

Ni vedno potrebno popolnoma zapustiti toksičnega odnosa – še posebej, če gre za nekoga, ki ga imate sicer zelo radi. Se je pa dobro za nekaj časa umakniti in v odsotnosti razmisliti – da se spet najdemo in naberemo moč. ÄŒe pa vam intuicija govori, da je najbolje popolnoma prekiniti, pa to naredite. Se vam zdi to sebično? Brez potrebe – gre za zdrav egoizem. Jaz vam dovolim!

Toksični odnosi vam kradejo energijo. Namesto, da bi se posvečali sebi, se ukvarjate z drugimi. Zakaj bi vedno izgubljali energijo s tem, da se jezite na tašÄo? Takšna kot je pač je. Lahko ostanete popolnoma neprizadeti on njenem blebetanju, pojeste kosilo, ki ga je pripravila, počakate, da izpove še karkoli se ji mota po glavi in odidete domov. TašÄo pa pustite pri tam. Saj ima sama s sabo še največ dela.

Ni vedno lahko prekiniti. Ljudje okoli vas vam bodo govorili, da se morate potruditi. Ne poslušajte jih. Ne poznajo vas tako dobro, kot se poznate sami. Ni lahko zapreti vrat za seboj. Toda tem primeru ni potrebno misliti na druge. Le nase.

»Å½ivljenje je prekratko, da bi ga zapravljali s tistimi, ki vas onesrečujejo...«