Po uspešni terapiji z Logosintezo sva s klientko zapisali vsaka svoje doživetje terapije. Nov pristop zdaj uporabljam tri mesece in imam zelo dobre izkušnje in rezultate. Tudi večina klientov je zelo zadovoljnih, približno desetini pa princip ni preveč všeč. Nič hudega. Ostajamo pri “navadni” psihoterapiji.

Ena izmed tistih, pri kateri je bila Logosinteza izredno učinkovita, je Ines. Prišla je z željo, da bi prebolela fantovo smrt. Mitja je pred tremi leti umrl zaradi posledic prometne nesreče. Kar je zgodbo dodatno zapletlo, je bil potek dogodkov: Mitja je nesrečo namreč preživel, bil nekaj dni v komi, se ovedel, izboljšal in po treh tednih od dogodka nenadoma umrl. Ines je dogodek racionalno obdelala, emocionalno pa le do neke mere – večinoma se je od bolečih čustev disociirala in jih potlačila. Ravno zato se mi je zdela Logosinteza pri njej najbolj smiselna izbira, saj kot ime pove: z besedami ponovno poveže disociirane dele v celoto.

Ponavadi se s klientom najprej spoznam in vzpostavim odnos, toda pri Ines sva že prvo uro lahko začeli z Logosintezo. Ob opisovanju dogodkov ob nesreči, o bivanju v bolnišnici in smrti, so se ji prikazale zelo jasne vizualizacije in posledično telesni občutki. Tako sem stavke formirala okoli teh podob: najprej na Klinični center, ki se ji je prikazoval kot hiša iz grozljivke, pa na hodnike na Urgenci, nato na bolniško sobo ter na koncu še na Mitjo, ki trpi v bolniški postelji. Bolnica je tako postala navadna stavba, oranžni hodniki so bili prostor, kjer ni težko čakati in Mitja ni več trpel, temveč se je nasmihal. Boleči spomini so se postopoma spreminjali v navadne spomine in Ines je lahko končno pogledala na preteklost iz pozicije Odraslega. Tako je lahko uspešno predelala izgubo, zamero in žalost. Že po prvi uri se mi je zdelo, da se je vizualno spremenila (skoraj žal mi je bilo, da je nisem slikala prej in potem, da bi lahko sama videla razliko!) Ni bila več bleda, sključena, umaknjena. Sedela je vzravnano, lica so bila rožnata in z lahkoto me je gledala v oči in se nasmehnila.

V eni od naslednjih ur je povedala, da se s prijatelji o smrti ne pogovarja. Da jo pretrese in zaboli že, vsakič ko nekdo reče: Mitja. Kot da ima njegovo ime neko grozno moč. In zdaj, ko se bliža obletnica njegove smrti, jo skrbi, kako bo to v družbi. Še nikoli se niso pogovarjali o tem. Tudi na to sem ji oblikovala stavke: tokrat je večinoma vse čutila v grlu – kot nekakšen cmok in tišÄanje. Ker je po nesreči Ines zbolela za hipertireozo, sem pomislila tudi na povezanost simptomov. Tega mi ni bilo potrebno niti reči na glas, saj je tudi sama takoj potegnila vzporednico. Po terapiji je bil neprijeten občutek v grlu za dve tretjini manjši (ker med terapijo ocenjejujemo neprijetnost, ki jo podoba povzroča z 0 do 10. Pri njej je v tem konkretnem primeru šlo iz 9 na 3.) Tudi tokrat je to omogočilo razmišljanje iz Odraslega. Glede na bližajočo se obletnico, je dosegla odločitev, da bo tokrat spregovorila s prijatelji o Mitji. Z njimi je želela podeliti spomin nanj. Končno se je bila pripravljena pogovarjati o njem.

Naslednji teden je prišla vsa navdušena. Ne le, da je njej odleglo, tudi prijatelji so bili veseli, da se končno sprošÄeno lahko pogovarjajo z njo. Že cel čas so želeli z njo prebolevati izgubo ljubega prijatelja, pa jim ni dovolila. Na naslednjih srečanjih sva še predelovali te vsebine, se še posvečali šÄitnici (čez en mesec ima kontrolo in z radovednostjo čakam na rezultate o vsebnosti protiteles), se pogovorili še o nekaterih drugih težavah in zaenkrat zaključili terapijo. Vse skupaj sva imeli 8 ur.

To je pa njena zgodba:

”Priznam, da sem se dolgo časa upirala ideji, da bi za svoje teževe kontaktirala psihologa/psihiatra/psihoterapevta -iskreno povedano niti nisem vedela razlike med njimi. V glavi sem imela idejo, da v trenutku ko prestopiš prag njihovega “urada”, te zastrupijo s tabletami in na koncu odideš od njih še bolj nor kot pa si dejansko prišel k njimi. Tudi vse tiste grozne predstave iz filmov, kako gledaš slike pack in v njih vidiš čuda ter kako skupaj z njim koplješ po svojem otroštvu, so se mi upirale. ÄŒeprav so bili trenutki v mojem življenju, ko bi najraje poklicala direkt na Ljubljana Polje in jim kar preko telofona povedala, da se mi je pač v svoji stiski, ki sem jo čutila ob smrti svojega dolgoletnega partnerja, zmešalo. Vendar je drug dan posijalo sonce, malce sem potlačila svoja čustva in nekako brodila naprej v življenju.

Niti ne vem katera točka, kateri dogodek je bil najbolj odločilen, da sem se kljub vsem svojim prepričanjem odločila, da obišÄem psihoterapevta. Po priporočilu sem prišla do Tine. Prav dobro se še spomnim prvič, ko sem odhajala do nje – občutek je bil enak kot takrat, ko greš z bolečim zobom do zobozdravnika, ko bolečina čudežno izgine v njegovi ordinaciji. Občutek sem imela, kot da mi ničesar ne manjka, da živim čisto normalno življenje. Tu pa tam se pa itak vsakemu malce pomeša. Smešno, bilo me je neverjetno strah. Predvsem me je bilo strah, da bom mogla spet podoživet vse dogodke, ki so se zgodili ob prometni nesreči – torej 3 najbolj mučne tedne v mojem življenju. Ampak gledano od zdaj nazaj, je res smešno, da me je bilo strah podoživeti teh trenutkov, ko pa sem jih podoživljala dejansko že tako vsak dan, med vožnjo v službo, med gledanjem televizije, čakanjem v vrsti v trgovini in navsezadnje tudi v spanju, torej dobesedno vsakič, ko sem imela 5 minut časa.

Prvič, ko sem spoznala Tino, mi je po začetnem pogovoru najbolj ostalo v spominu to, da ne zdravi s tabletami, če le ni potrebno, ker se ne strinja z njihovo prekomerno uporabo. Aleluja….tega nisem vedela preden sem šla do nje. Super, to je že dober znak. Že tako sem šla do nje s predpostavko, da ji popolnoma zaupam, ker hočem, da se počutim bolje. Ko je povedala še to, se je moja zavesa zaupanja še bolj odprla. Popolnoma sem se ji prepustila vodit. In kar mi je bilo pri vsem tem všeč je, da nisva analizirale 3 tedenskih dogodkov, kot sem nekako zmotno pričakovala, ampak preprosto sem se vračala v spomine, ki so se kot slike zasidrale v moji glavi. In te slike, ki so me iritirale in spravljale v obup, so se na preprost način brisale, spreminjale. Pa ne v smislu, da bi jih ponovno narisale, ampak spreminjale moje čustveno dojemanje, ko jih vidim.

Spomin na Klinični center me je spravljal v obup, v živčno, nemočno stanje – vsakič ko sem pomislila na njega ali se peljala mimo sem se počutila neugodno. Vsa beda, ki se je zgodila, se je zgrnila na mene. In s pomočjo Logosinteze se je to dojemanje Kliničnega centra spremenilo. Ni me več spravljalo v obup in nemoč – ob omembi Kliničnega centra se nisem več tresla in živčno stiskala vse mišice. Vse se je nekako postavilo na svoje mesto. In po prvi seansi sem se počutila 5 kilogramov lažja. Kot da bi izrezala en velik kos bolečine iz mene. Po uri sem imela prav naval smeha, nekako kot da bi se spomnila, da se zelo, zelo rada smejim. Občutila sem sebe in svoje življenje okoli sebe – nekako sem se spet začela zavedat sama sebe. Pred obiskom Tine sem si mislila, da se zavedam, čeprav v resnici se nisem, ker sem tlačila svojo žalost in svoja razočaranja vase in takoj ko sem lahko, sem jih pokrila z rjuho, deko, čimerkoli… Samo, da sem pozabila na njih.

Tako so potekale njene urice, vsakič sem se počutila bolje. Od začetnih ur jokanja sva se vedno bolj približevali uram smeha. Vedno manj težko mi je bilo pri gledanju slik v mojem spominu in skozi brisanje občutenj do slik in pogovora, ki je sledil, sem se vedno bolje počutila, kot da sem se vrnila nazaj, da sem spet jaz jaz… In končno sem spet spala, po 3 letih sem spet spala, nekaj kar sem že pozabila. Navadila sem se, da pač ne spim dobro in to je bilo pač del mene, kot pa marsikaj, kar se je spremenilo v teh letih.

Kljub vsem predstavam, ki sem jih imela, sem šla do Tine z mislijo, da ji popolnoma zaupam. S pomočjo Logosinteze in pogovora ji je uspelo oziroma meni je uspelo, da sem spravila iz sebe vso žalost, razočaranje in strah, čustva, ki so se sprožile v meni v tem tragičnem trenutku. Končno lahko rečem, da se je moje življenje postavilo nazaj v ustaljene tirnice.”

(Objavljeno z dovoljenjem klientke. Imena so zaradi spoštovanja zasebnosti spremenjena.)